Zadnja leta potekajo povsod po svetu, kot tudi pri nas v Sloveniji, velike reforme univerzitetnega in raziskovalnega sistema. Osrednji kriterij, ki legitimira in poganja te spremembe je praviloma predvsem povečevanje učinkovitosti, ki naj bi posledično prineslo boljše rezultate in produktivnost. Vendar pa optimizacija posameznega sistema - univerzitetnega, raziskovalnega, ekonomskega - pogosto ni več le sredstvo za dosego drugih ciljev (večja družbena pravičnost, boljši standard življenja, napredek znanosti), ampak postaja cilj sama po sebi. Prav tako se lahko siljenje procesov produkcije in prenosa znanja v model čim bolj učinkovitega sistema, izkaže za kontraproduktivno, saj je veliko ključnih tehničnih in znanstvenih odkritij skozi zgodovino nastalo prav kot stranski produkt raziskav s povsem drugačnimi cilji. Optimizacija sistemov vednosti se lahko odvija v napačno smer predvsem zaradi odsotnosti refleksije in odgovorov o naravi znanja v današnjem času, česar pregled bo ponudila naša raziskava.
Lyotardova knjiga Postmoderno stanje: poročilo o vednosti je bila pred tridesetimi leti eden poglavitnih sprožilcev diskusije o postmoderni, torej diskusije, ki se je v naslednjih desetletjih močno razvejala in na široko obvladovala teoretski prostor, segala je od teorije in refleksije znanosti, kar je bil Lyotardov prvotni zastavek, do številnih umetnostnih področij in gibanj, do splošne teorije kulture, institucij, novih socialnih struktur pa tja do opredelitve neke nov historične epohe z imenom postmoderna. Beseda je v tej razbohoteni diskusiji mnogokrat začela izgubljati svoj pomen in določnejši smisel, saj je bila uporabljena veliko preširoko in preveč različnih avtorjev jo je skušalo uporabiti za svoje posebne namene, tako da je po obdobju njenega razmaha in uspeha potreben korak nazaj. Potrebno se je vrniti k sami Lyotardovi zastavitvi, ki kakor da je šla nekoliko v pozabo v valu, ki ga je sama sprožila. Racionalno jedro te zastavitve je vsekakor v tem, da je v statusu vednosti zares prišlo do preloma, ki ga je med drugim mogoče poimenovati tudi z imenom postmoderna, kolikor to ime kaže na notranje razmerje do razsvetljenskega projekta moderne in nakazuje njegov notranji zasuk.
Napredovanje znanosti, ki je ena najbolj vpadljivih potez družbenega razvoja od sedemnajstega stoletja naprej, je bilo vseskozi pospremljeno z določenim diskurzom legitimiranja, torej s serijo pripovedi, ki so sama znanstvena odkritja in tehnološke inovacije situirale v določen okvir razumevanja. Ta okvir je strmemu in spektakularnemu napredovanju dajal določen smisel in ga oskrbel s samorazumevanjem. Razsvetljenski okvir se je opiral na pojem napredka, napredovanja uma in s tem širjenja spoznanja, ter na drugi strani na projekte družbene emancipacije, ki naj avtonomnemu subjektu omogočijo večjo svobodo in transparentno družbeno ureditev. Z razsvetljenski projektom je bila povezana tudi institucija Univerze, ki je v začetku devetnajstega stoletja dobila novo moderno upodobo in postala eden izmed poglavitnih glasnikov emancipacije in napredovanja vednosti.
Vsi ti legitimacijski mehanizmi in okviri pa so v obdobju po drugi svetovni vojni zašli v krizo, razsvetljenske zgodbe, četudi načeloma še vedno sprejete, so se sčasoma zazdele naivne, poglavitni interesi pa so se začeli odvijati v drugačnem prostoru in z drugačnimi sredstvi. To je povezano z več nizi povezanih problemov.
1. Po eni strani gre brez dvoma za znotrajznanstveno širitev in množitev, ki je izgubila navezo na enotno polje vednosti, kakršnega je v razsvetljenskih časih predstavljala Enciklopedija, bodisi v njeni diderotovski ali heglovski verziji, s hierarhično urejenimi področji vednosti in delitvijo dela med njimi. Nova proliferacija vednosti je segala preko teh okvirov, spodbujala drobljenje in množenje znanstvenih področij. Splošno slavljeno geslo o interdisciplinarnosti je eden od indikatorjev te nove zagate, ki jo je povzročila rast v različnih smereh, in kaže na (ne)možnost, da bi vse nove vednosti vmestili na skupno polje.
2. Po drugi strani je klasično paradigmo spoznanja, torej epistemologijo, ki temelji na kriteriju resničnosti, zamenjala paradigma učinkovitosti in vnovčljivosti. Lyotard na več mestih govori o 'merkantilizaciji vednosti', o njeni tržni valorizaciji, o tem, da vednost stopa v območje, kjer ne gre več za kriterije resničnosti, temveč za optimizaciojo razmerja input/output in kjer poglavitno vprašanje ni več, ali je nekaj res, temveč ali ima tržno vrednost in ali lahko poveča moč. Tudi sama Univerza, njena organiziranost in finansiranje, je čedalje bolj podvržena kriterijem učinkovitosti in neposredne uporabnosti. Tako se tudi status Univerze, ki je imela v razsvetljenskem diskurzu avtonomno poslanstvo (cf. sloviti klasični Kantov tekst o sporu fakultet) in je bil poglavitni sedež znanosti, čedalje bolj povezuje z vprašanji proizvodnje in tržišča, raziskovalna dejavnost univerz se čedalje bolj navezuje na raziskovalne razvojne oddelke podjetij in korporacij, vsa produkcija nove vednosti pa se čedalje bolj meri po tem, koliko je neposredno vnovčljiva.
3. Spremenjeni status Univerze je mogoče videti po tem, da je Univerza sama pogosto dojeta po modelu podjetja. Če je bila Univerza do neke točke le institucija za izobraževanje, torej za prenašanje vednosti, in za iskanje novih spoznanj, in tako načeloma ločena od produkcijskih in kapitalskih razmerij, je čedalje bolj postala sama vpeta v produkcijska in kapitalska razmerja, deloma neposredno preko direktnih navez in finančnih tokov (odvisno od posameznih držav), deloma posredno s tem, da je Univerza postala poglavitno mesto delitve družbenega kapitala in funkcij, ki jih lahko nekdo zasede v družbeni delitvi dela, preko tega, da je znanje postalo poglavitna oblika družbenega kapitala in s tem vzvod dostopa do virov družbenega odločanja.
4. Znanost je s svojim strmim vzponom in vsepovsodno razširjenostjo začela igrati posebno ideološko in politično vlogo v razmerju do medijev in različnih oblik tvorbe javnega mnenja in konsenza. To pogosto spremlja fantazma 'vladavine ekspertov', predstava, da je mogoče rešiti vse probleme, če le najdemo prave eksperte, ki bodo z ekspertnim znanjem učinkovito opravili s težavami in presegli brezplodne diskusije in delitve. V tej predstavi je na delu fantomska ekspertna vednost, ki pa ima kot fantom močne politične nasledke, prav preko tega, da ta vednost deluje kot nekaj nepolitičnega, kot čisti know-how. dileme ter delovali v imenu vednosti, ki je onkraj političnih delitev. To je vodilna predstava določene post-politčne koncepcije političnega in socialnega prostora.
5. V okvirih medializacije znanosti pa prihaja obenem do njene mitologizacije, do pretvorbe znanstvenih dognanj v mitične objekte verovanja, s katerimi je mogoče uveljaviti določene poglede, načine življenja, proizvode itd. kot nekaj, kar neizbežno sledi iz trendov sodobne znanosti, tako da znanost v tej vlogi nastopi kot permanentna marketinška kampanja. Marketinške kampanje pa se vodijo pod gesli zadnjih tehnoloških inovacij, optimizacije zmožnosti, znanstvene podpore boljšim načinom življenja itd., kjer znanost služi kot mitična opora ideologizacije.
6. Nadaljnji ključni zglob v razumevanju novih oblikah znanosti je povezan s široko rabo računalniške tehnologije in interneta, torej nečesa, kar je v tridesetih letih od Lyotardove knjige dobilo neznanske in nepričakovane razsežnosti. Ta tehnologija ni le rezultat in praktični podaljšek znanstvenih spoznanj, kot je bila tehnologija od nekdaj, temveč je kot tehnologija neposredno vpletena v samo produkcijo in transmisijo znanstvenih spoznanj in raziskovalnih rezultatov, v načine njene dostopnosti in arhiviranja in v hitrost njene dosegljivosti. Znanstvena skupnost še nikoli ni bila tako povezana, instantno seznanjena z dogajanji po vsem svetu, kar je oblike znanstvene vednosti inherentno povezalo s pojmom hitrosti, naglih reakcij in povezav. To je tudi potegnilo za seboj določeno izmenljivost med pojmoma vednosti in informacije, distanca med njima je vse bolj zabrisana.
Te točke so le pokazatelji globokih problemov, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel znanstveni razvoj. Nekatere med njimi je opisal in analiziral že Lyotard, vendar je njihov razmah v naslednjih desetletjih šele potrebno izmeriti in ugotoviti. Nekatere so nove, ali pa so se razvile na drugačen način, kot je bilo mogoče tedaj predvideti. Nobena izmed teh šestih točk ni sama na sebi preprosto dobra ali slaba, temveč je vse potrebno skrbno ovrednostiti. Lyotard na več mestih v svoji knjigi postavlja razliko med znanostjo in vednostjo, tudi med spoznanjem in vednostjo, in to je pot, ki bi ji v različnih refleksijah želeli slediti tudi v pričujoči raziskavi. Obstaja opozicija med merili, ki so inherentna sami vednosti, in načini, kako je vednost dojeta in uporabljena v znanstvenih institucijah, načinih transmisije in zvezah s tržiščem in kapitalom. Seveda ne gre za to, da bi se kakorkoli želeli vračati k starim standardom legitimiranja, ki jih je nosila razsvetljenska zgodba – in že Lyotard se je dobro zavedal, da tja ni več vrnitve. Vendar pa tudi ne gre za to, da takšno spremenjeno vlogo znanosti le konstatiramo, vzamemo na znanje in jo sprejmemo kot neogibno danost in uveljavljeni trend. Ohraniti status vednosti, ki ni zvedljiva na učinkovitost niti na merkantilno izmenljivost ali zmožnost ustvarjanja profita, potegne za seboj težavna epistemološka vprašanja, ki se razlikujejo na različnih področjih in v različnih vedah. Posebna vrednost pričujoče raziskave je, da poskuša ob teh vprašanjih povezati družboslovce in naravoslovce in obema kategorijama znanstvenikov zastaviti ista ključna vprašanja in dileme. Te dileme zadevajo vprašanja socialne vloge in učinkovitosti znanosti, njene organiziranosti, načinov njene transmisije, osmišljenosti njenih postopkov, njene politične vrednosti, njene avtonomije, razmerja med njenimi resničnostnimi kriteriji in kriteriji učinkovitosti.
